"Živjo, kako si? Kako gre?"
"Kris, potrebujem uslugo. Nujno!"
"Ok? A je kaj narobe?"
"Narobe ne. A nujno potrebujem vizo za vstop v ZDA. New York. Prosim!"
"Zakaj pa sedaj to?"
"Julija je tam."
"Julija? V ZDA? Res? Kako pa to veš?"
"Očitno je našla način, da so se ji končno uresničile sanje. V New Yorku je. Na Facebooku je objavila pred kakšno uro ali dvema, a nisem vmes nič preverjal. Sem imel kar dosti dela z vsem. Prosim! Kris! Viza!" ga skoraj prestrašeno roti Klemen.
"Ja, ok. Ni problema. Poznam osebo, ki lahko te zadeve uredi na hitro. Ti sporočim takoj, ko bo urejeno. In ... Klemen?"
"Ja?"
"Julija ti res veliko pomeni, a ne?"
V Klemnovih očeh se pojavijo solze.
"Vedno mi je pomenila veliko. Zadnje čase pa jo močno pogrešam. Vem, da sem daleč stran in da sem šel samo za mesec dni. A si nisem mislil, da bo tako težko."
"Kdo bi si mislil. Moj mali bratec se je zaljubil. Tako močno, da se je zanjo pripravljen boriti tudi na drugi strani oceana."
Klemen se plašno, a nekako miren v duši, nasmehne.
"Veš, tu imava mogoče dejansko možnost. Tu sva stran od vseh. Tu ni sodelavcev. Ni mojih prijateljev, družine in podobnih, ki bi mogoče lahko uleteli takrat, ko ni treba. Ni njenih. Tudi ona je sama tu. Imava realno možnost, da v miru sedeva in se pogovoriva na štiri oči."
"Potem pa to le stori. Te pokličem nazaj," reče Kris in prekine.
***
Približno eno uro kasneje nekje sredi Kanade zazvoni telefon. Klemen je na ta klic sicer čakal, ni pa si mislil, da bo šlo tako hitro. Mogoče pa je kdo drug ...
"Prosim?" se oglasi, a se istočasno spomni, da tega tu ne bo nihče razumel. Tu govorijo angleško.
"Klemen, jaz sem. Urejeno. Imaš na mailu." se na drugi strani razburjeno, a navdušeno oglasi Kris.
"Kaj? Kako na mailu?" je ves zmeden Klemen.
"To se da danes vse hitro urediti. Imaš elektronsko verzijo. Lahko si jo stiskaš in jo imaš ob sebi. Lahko pa enostavno, ko bo potrebno, dokument pokažeš preko telefona. Tam je drugače. Niso tako za časom kot smo mi." mu z velikim nasmehom na obrazu razlaga Kris. "In ker te zelo dobro poznam, ti lahko tudi rečem, da samo pojdi do letališča in odleti."
"Kaj misliš s tem, da me dobro poznaš?"
"Klemen, res misliš, da ne vem, da si imel vse spakirano že preden si me klical?" in mu pomežikne. Telefon, preko katerega sta govorila, je imel namreč storitev video klica.
Klemen na hitro steče v spalnico in v sekundi pride ven s kovčki. Bežno se mu uspe nasmehniti v kamero.
"Vso srečo, bratec! Naj bo uspešno!" za njim zavpije Kris in prekine klic.
***
Julija se zasanjano zagleda v daljavo. Toliko let je sanjala o New Yorku. Sedaj pa ga gleda z najlepše možne razgledne točke, s Kipa Svobode. V oči ji stopijo solze. Res je že mislila, da tega ne bo nikoli doživela.
"Miss, we are moving to the other part of the statue. ... Em, would you prefer staying here until we come back?" jo vpraša vodič, ki je sicer videl že veliko turistov, nikoli pa ni še nikogar videl tako očaranega kot je bila Julija točno tisti trenutek.
"Yes, please. If you don't mind. I need to experience this in full."
"How come you have never seen this before? Have you never been to this part of the States?"
"I'm not an American. I come from Europe. This little country near Italy which is totally different from the States. Well, if you don't consider all the tries of imitating this country."
"Really? But the accent ..."
"I have lived for English my entire life. I fell in love with it at an early age. I also have a BA in English."
"Oh, ok. But still. Your accent is really genuine."
"Thank you ..."
"I'll leave you to it then."
"Thank you, I really appreciate it."
Vodič nato skliče preostalo skupino in z njo oddide na drugi konec.
Julija se enostavno ne more naužiti razgleda. Želi si, da bi ga lahko vpila in na koncu teh počitnic vzela s sabo domov. Ali pa da bi se kar naselila tu. Tako je veličasten. Večni New York. Mešanica številnih kultur, ljudi, poklicev, družin, ... Vse to je skrito med temi nebotičniki, ki se važno nastavljajo soncu. Občutki so tako močni, da ji takoj steče nekaj solz po licu.
"Točno tale razgled sem hotel videti," reče nekdo v ozadju.
"A ne? Tudi jaz se ..." in utihne, saj ji naenkrat postane jasno, da sredi ZDA nekdo z njo govori slovensko. Nekdo, čigar glas ji je domač. Tako domač, a ji istočasno zna pognati vso kri po žilah s takšno močjo, da ji vzame sapo. Počasi se obrne proti glasu.
Pred sabo zagleda Klemna.
"Kaj ... Kaj pa ti tukaj?" vsa presenečena Julija komaj kaj izdavi.
"Videl sem, da ti je končno uspel podvig v smeri tvoje največje želje. Hotel sem biti prisoten, da vidim to srečo. Zato sem priletel v ZDA. Takoj sem vedel, kje te bom našel."
Julija ne more verjeti svojim očem. Vedela je, da je 4. julija odletel iz Slovenije. Vedela je, da ga cel mesec ne bo nazaj. Četudi je omenil, da se bo javil iz Kanade, je dvomila v te besede. Imel naj bi veliko dela za tisti mesec. Verjetno bodo vse druge stvari večje prioritete. Verjetno si tisto, da pa on mogoče res nekaj čuti do nje, samo domišlja. Takšne in podobne stvari so šle skozi njene misli še preden je sploh odpotoval. Sedaj pa se je pojavil pred njo na razgledni točki Kipa svobode. V New Yorku. V Združenih državah Amerike. Ko naj bi bil v Kanadi.
Ker Julija nekaj časa ne spregovori, se pazljivo oglasi Klemen: "A je narobe, da sem prišel?"
"Ne!" skoraj zavpije Julija, ker noče med njima nobenega nesporazuma več. Nato globoko vdihne in nadaljuje mirneje: "Sploh veš, kako lepo te je videti?"
Klemnov obraz ponovno zažari: "Res?"
Julija pokima: "Kako to, da si tu?"
"Po pravici povedano ..."
Klemen se ustavi, nato pa korajžno nadaljuje.
"I ... am in love with you. I adore you so much that it hurts when you are not near me. I have been crazy about you for more than a year. It literally hurt every time you pulled away, and I didn't know what to do. You once said that you prefer expressing yourself in English, so here it is. I want you to know exactly how I feel about you. You are my heart, my soul, and my sunshine every time I see you. Even if it is through Facebook. I can't think about anything else but you every morning right when I wake up and throughout the day. I never really had an opportunity to say or do anything because there were people around us most of the time. Here, it is just you and I. I saw that you finally got an opportunity to travel to the States, that that huge dream of yours finally came true, and I wanted to be part of it. At the same time I knew I could get a chance to finally tell you the truth. If you don't feel the same thing for me, I will accept it, I promise. But I needed to tell you the truth."
Juliji so solze tekle po licih v potokih. Besede, na katere je tako dolgo čakala, so končno našle pot do nje. Moški, za katerim je norela z vsakim dnem bolj, je do nje čutil vse tisto, kar je ona skoraj ves čas tlačila čim globlje samo zato, da ne bi uničila odnosa z njim. Rad jo ima. Zaljubljen je v njo. Pa še zapomnil si je, da se ona lažje izraža v angleškem jeziku in se je zato potrudil, da vse pove tudi on na takšen način. In ne samo to. Še iz Kanade je priletel v ZDA, da bi ji lahko povedal vse to. Le s čim si je vse to zaslužila? Je to vse res ali samo sanja?
Skozi solze ji le uspe izdaviti, "Klemen, ko bi ti vedel, kako dolgo sem čakala na te besede. Res sem opazila čisto vsako pozornost, ki sem jo prejela s tvoje strani. A me je bilo strah upati na kar koli. Kar koli bi ti povedala, bi lahko uničila odnos, ki se je razvil do sedaj. Tega nisem hotela izgubiti za nobeno ceno. A to ne pomeni, da mi pomeniš kaj manj. Ravno nasprotno. Tudi predstavljati si ne moreš, kako nora sem nate. Kako sem vsak dan hrepenela po tem, da te srečam. Pa četudi za samo kratek čas. Upala sem na vsak najmanjši nasmešek s svoje strani. Ko je včasih bil ta ogromen, sem se topila. Takrat je bilo najtežje kontrolirati moja čustva. Vsak dan znova sem se trudila, da sem bila profesionalna. Da ti ne bi preveč zakomplicirala življenja. Šola je tvoj dom. Ti si bil tam prej. Nisem hotela, da se počutiš neprijetno v primeru, da do mene ne bi čutil ničesar. Obožujem te! Obožujem vse, kar si in kar počneš. Obožujem tvoj nasmeh, tvojo pojavo, tvojo bližino, ki me sicer prikupno zmede, a me zmede, obožujem tvoj glas, stas. Vse, kar predstavljaš! Ko je prišel tisti 4. julij, mi je krvavelo srce. Vedela sem, da sicer odhajaš nekam, kjer boš užival. In če ti vse to skupaj pomeni vsaj pol toliko, kolikor meni pomeni potovanje v ZDA, potem vem, da je to veliko, in hočem, da to izkusiš. Ker hočem, da si srečen. Tudi če bi to pomenilo, da si srečen brez mene. Zaslužiš si vso srečo sveta. Res si jo. Zame si naredil toliko, kolikor še nihče ni naredil. Toliko pozornosti. Toliko vsega. In zaradi vsega tega sem se vsakič znova še bolj zaljubila vate. V srce si se prikradel tako tiho, a obenem tako intenzivno in nežno. Obožujem te do vesolja in nazaj."
Tudi Klemen ni več zdržal. Sunkovito se je približal Juliji, ji s svojimi dlanmi nežno objel obraz in jo poljubil tako nežno, a strastno kot da je prvič in zadnjič. Tako dolgo je čakal na takšno priložnost. Sedaj je bil njen. Tako kot je ona bila njegova.
